Po poteh Marca Pola

Ko sva končno dobila zadnjo vizo, sva takoj zapustila Biškek in se z maršrutko (300 somov) odpeljala do Almatyja, največjega mesta v Kazahstanu. Od te države nisva pričakovala preveč, saj sva vedela, da ne bova imela veliko časa za raziskovanje njenih vasic in neskončnih step. Špelina tranzitna viza za Rusijo naju je omejevala z določenim datumom vstopa in le tremi dnevi v Rusiji, zato sva želela v Almatyju najprej kupiti vozovnice za vlak s katerim sva želela prečkati to ogromno državo (Kazahstan je deveta največja država na svetu!). Toda v čakalnici železniške postaje je čakalo že več kot sto ljudi, ki so prav tako želeli kupiti vozovnice, odprto pa je bilo le eno okno za prodajo. Odločila sva se, da bova raje plačala malo več in vozovnice kupila pri potovalni agenciji čez cesto – tam je bila vrsta mnogo krajša, toda ko sva prišla na vrsto midva, prodajalka najinih imen oz. številk potnega lista ni znala vnesti v sistem in zato nama ni mogla prodati vozovnic. Vsa utrujena (ura je bila že 23h) sva poskusila srečo še na avtomatu za prodajo vozovnic: tudi tam nisva uspela kupiti kart, toda, za konec nama je avtomat pogoltnil še bančno kartico, tako da sva bila res v zagati. Na srečo so nama pomagali trije mladi fanti, v prostem času člani relativno popularne indy rock skupine More Seltona, in priklicali tehnika, ki je rešil najino kartico. Nato so nama pomagali najti taksi do hotela, toda ker so taksisti zahtevali obupno visoke vsote za prevoz do najinega že tako dragega hotela (opeharjenje tujcev je v tej državi nacionalni šport), so naju prijazni fantje sredi noči zapeljali do hotela. Ob koncu tako obupnega dne sva vsekakor znala ceniti njihovo pomoč.

Kazahstanski heroji rešujejo slavo te prodane države

Almaty je prijetno in zeleno mesto ob vznožju gora in najin čas tukaj je hitro minil. Naslednji dan sva takoj zjutraj v drugi agenciji kupila vozovnice do mesta Atyrau – ta 49-urna vožnja z vlakom (4200 Tenge na osebo v razredu platskart) naju bo popeljala preko celotnega Kazahstana. Toda kljub temu, da je prevoz precej ugoden, je vse drugo v tej državi precej drago: Almaty je poln prestižnih restavracij, kjer niso začinjene le jedi, ampak tudi cene. Mesto sva si ogledala peš, kar je možno le če začneš ogled na jugu, se pravi na vrhu hriba in se nato spuščaš proti severu. Všeč nama je bil zeleni park Panfilov in katedrala Zenkov, ki stoji v njegovem osrčju – cerkev je v celoti narejena iz lesa in obarvana v pisane pastelne barve. Ustavila sva se tudi na Trgu republike, kjer so Leninov kip zamenjali za repliko kazahstanskega narodnega simbola “Zlatega moža”, in na Zeleni tržnici, kjer sva si prvič oddahnila od napihnjenih cen tega ogromnega mesta in si privoščila prigrizek v prijetnem vzdušju tržnice. Gotovo pa so naju v Almatyju najbolj navdušili šoferji: ne le, da se ustavijo pri rdeči luči na semaforju (nekaj novega!), celo ko želi pešec prečkati cesto na zebri ustavijo, po navadi že preden se pešec sploh približa zebri.

Znamenita in pisana katedrala Zenkov

Kako torej preživeti 50 ur na vlaku, ne da bi se ti zmešalo? Prav to sva se spraševala in na koncu sva ugotovila, da bo potovanje veliko lažje z vrečo polno hrane in slaščic. Po dobri uri v odlično založeni trgovini Ramstor sva se oborožena s kruhom, sirom, instant pirejem, sokom, čokolado in piškoti odpravila na vlak, pripravljena na dvodnevni spopad z dolgčasom. Ko sva vstopila na ta vlak, ki naju bo popeljal 2000km bližje domu, pa sta se začeli najhujši dve uri, ki sva jih kadarkoli preživela na vlaku. Ko sva prispela, sta v najinem predelku že sedeli dve ženski srednjih let ter dve babuški in s svojo prtljago so gospe zapolnile vsako možno luknjo v predelku (prevažale so vse od oblek do preprog in hrane). Ker niso želela narediti prostora za najina nahrbtnika, sva na pomoč poklicala sprevodnika, ki je jasno povedal, da je za naju namenjen prostor za prtljago nad vrati, ker imava zgornji postelji in zato morajo dame umakniti svojo prtljago od tam. Po zelo glasnih pritožbah sva le uspela umakniti nekaj prtlage in najina nahrbtnika v stilu tetrisa natlačila v prostor nad vrati, tako da je bilo na koncu dovolj prostora za vse kovčke, potovalke in preproge. Končno sva sedla, vlak je odpeljal, babuški sta bili zadovoljni in upala sva, da bo sedaj vse v redu, toda ena izmed žensk srednjih let je še kar naprej godrnjala in naju preklinjala v kazaščini. Ves čas sva se trudila in se z njimi pogovarjala v najini polomljeni ruščini in vsekakor je bilo očitno, da sva tujca, toda ta ženska se je tri krat zadrla na naju: “Ko sta v Kazahstanu, morata govoriti po kazaško! Me slišita- kazaško, ne rusko!” Zgrožena nad tem nacionalizmom sva se stisnila v kot sedišča in se obupano spraševala kako bova uspela preživeti 50 ur stisnjena na minimalnem prostoru s to pošastjo.

Hodnik vlaka – bi tukaj res lahko stala 50 ur?

Že čez dvajset minut so se stvari drastično poslabšale – ženska je začela kričati na naju, da morava zapustiti predelek, ker bodo one zdaj pile čaj in midva ne moreva sedeti tam, ko one pijejo čaj. Še bolj sva se stisnila v kot in jim dala več kot dovolj prostora, toda to ni bilo dovolj in ker naju njeno kričanje ni prepričalo, da bi šla stat na hodnik, je začela uporabljati silo in Liorja zagrabila za roke ter ga poskušala potegniti iz predelka. Fant iz sosednjega predelka je prišel, da bi prevajal za naju in nama povedal, kaj ženska kriči: “Takoj odidita iz predelka, če ga ne zapustita v dveh sekundah, vaju bo ubila!” Kako gostoljubna država, sva pomislila. Porivanje in kričanje v frekvencah, za katere nisva vedela, da so jih človeške glasilke zmožne proizvajati, se je nadaljevalo in ves vagon je že užival v predstavi z naslovom “Zmešana baba pretepa dva turista”, ko se je sprevodnik končno odločil posredovati. Ker je ugotovil, da se s poblaznelo žensko s peno okrog ust nima smisla pogovarjati, nama je predlagal, da bi morda zamenjala predelek ali pa kar vagon.

Predelek, ki sva ga delila s sprevodnikom, posteljnino in paketi

Odleglo nama je, ko sva ugotovila, da se nama ne bo treba vso noč bati, da naju bo nekdo zabodel v spanju, ker ne govoriva kazaško in z veseljem sva se prestavila v predelek, ki je drugače rezerviran za sprevodnike in delavce na železnicah. Predelek sva si delila s starejšim sprevodnikom in celim kupom posteljnine. Sprevodnik nama je pripovedoval o svojem domu in družini, pogovarjali svo se o naših različnih tradicijah, pritoževal pa se je tudi nad Liorjevimi predolgimi lasmi in tem, da Špela očitno slabo kuha, glede na to kako suh je Lior. Naslednjih 47 ur je minilo kot bi mignil, kljub temu da je bila pokrajina neizmerno dolgočasna in se je spreminjala iz neskončno ravnih step z nizko suho travo v neskončno ravno puščavo – na spregled ni bilo nikogar razen kake osamljene kamele tu in tam. Edini krasni prizor, ki sva ga videla skozi okno vlaka je bil mavrični sončni zahod – pokrajina tukaj je tako ravna, da je bilo mogoče videti vse barve mavrice, ko se je sonce spustilo za obzorje, od rumene, oranžne in rdeče do vijolični in temno modre barve, ki je naznanjala prihod noči.

Popoldanski sprehod z družino v parku tankov

Stara cerkev v mestu Atyrau se odseva v večnih lužah

Na koncu sva prispela v Atyrau, dolgočasno mesto, ki leži na reki Ural, ta pa predstavlja naravno mejo med Azijo in Evropo. V mestu živi veliko tujcev, ki delajo v naftnih podjetjih in črpajo ogromne zaloge nafte in plina, ki se skrivajo pod kazahstanskimi stepami. Mesto na prvi pogled zgleda kot dolgočasen skupek sovjetskih blokov sredi puščave, toda v labirintu blokov se skriva precej prestižno nakupovalno središče, ameriška restavracija TGI Fridays in trgovina, kjer vsi govorijo angleško, po cestah pa vozijo veliki ameriški enoprostorci. Nevzdržno visoke cene v tem nezanimivem mestu bogu za hrbtom sredi puščave so naju odvrnile in tako sva hitro kupila vozovnice za avtobus v Rusijo do mesta Astrahan (3000 Tenge na osebo). V enem dnevu, ki sva ga preživela v mestu sva si ogledala staro pravoslavno cerkev in moderno modro mošejo ter dobro uro skakala preko nevidne črte na sredini mosta in stala dve minuti v Aziji in dve minuti v Evropi ter se fotografirala z eno nogo v vsakem kontinentu. Kljub temu da se v Kazahstanu sploh nisva počutila doma, sva bila vesela, da sva vsaj geografsko gledano spet v Evropi.

Sovjetski stil: tanki in lego bloki

Končno spet v Evropi!